Letos smo se odpravili prav do Livade in šele od tam smo krenili proti Viču. Pogled na Ljubljanico je bil kot vedno prečudovit.
Na vstopni postaji smo si privoščili prvo okrepčilo.
Takole pa smo precej osamljeni zakorakali mimo vrtičkarjev in se potopili v senčnato zelenje.
Težko smo dočakali drugi postanek in hranjenje (šolske hrenovke smo očitno v manj kot uri že poponoma pokurili :)
Le česa v naših nahrbtnikih ni bilo mogoče najti?
Siva vrana pa nam je kmalu nakazala, da je bilo sladkanja dovolj in da bo treba naprej ....
Barva svežih krošenj nad nami je bila enostavno najbolj zelena na svetu.
Lahko smo uživali v cvrčanju narave ...
... ampak ne dolgo, kajti sredi poti so nas zalile množice drugih pohodnikov in ptice so preglasile glasne debate, kričanje kar tako in glasba iz mobitelov, ... :S
Na cilju pa spet okrepčila ...
Na poti nazaj smo si čas krajšali s petjem in res je hitro minilo:
Tik ob šoli pa nas je presenetil še avto Manners s svojo ekipo ...
Za pridno hojo so nas nagradili s slastno-slastnimi napolitanskimi tablicami in športni dan se je krasno zaključil :)
Drugo leto pa spet. Da se strahot 2. svetovne vojne nikoli ne pozabi.
