Risanka v času počitka ni nekaj, kar bi se človeku okoli 7. leta starosti zamerilo :)
In že smo se dežju posmejali v brk in odkorakali v svet. Naš cilj je bil zvonček želja na ljubki cerkvici sv. Šefana sredi gozda.
Tam sredi hoste smo izgledali natanko tako kot 44 palčkov in nekaj Sneguljčic :)
Prisluhnili smo navodilom, kako je treba potegniti, da zvonček zazvoni samo enkrat, kajti le tako se ti želja uresniči. Pa ne smemo pretiravati!
Očaralo nas je trdoživo drevesce, ki poganja s strehe že nekaj desetletij. Ne raste pretirano, ampak živi svoje strešno življenje s čudovitim razgledom.
Malce nas je zaskrbelo: bomo znali pravilno pocingljati?
In smo zatisnili očke in zbrali misli .... in izluščili iz srca eno najboljšo željo.
Tole je prav fino!
Nekaterim pa se je zgodila majhna nesreča. Zamižali so, zacingljali so, samo na željo so pozabili. In potem jih je zgrabila ena majčkena žalost.
Na srečo pa so vsi imeli še eno možnost in zadovoljni smo se odpravili nazaj.
Sadna drevesa so polna.
Mi pa kot pisani netopirčki na poti skozi vas, tokrat še pri svetlobi belega dne ....
Hiške urejene ....
... toda za nekatere bi se bolj prilegel izraz hiša duhov ....
Spet smo zavili k reki, da si ogledamo vodostaj.
Naše rajske plaže ni več :( .... Preplavila jo je narasla voda. Kolpa se je čez noč spremenila v divjakinjo.
Po večerji (krompir, solata, hrenovke, sladica) smo prisluhnili Maji, ki nam je ob diapozitivih opisala življenje v pokrajini.
In zadnja točka dneva - POKAŽI, KAJ ZNAŠ.
Slavljenki v čast je zadonela Happy Birthday.
Res čisto za konec pa še pravljica, ki nas je zazibala v sladke sanje.
Nočkico in veeeelik objem domačim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar