3. DAN

Tokrat nam je uspelo spati do 7h :) Po zajtrku pa je sledilo pospravljanje sob in pakiranje .... Spet precejšen zalogaj za sedemletnika, toda uspelo nam je!

Sledila je priprava na pohod do slapu Nežica. Dež se je utrudil in šel spat, mi pa smo se zaradi mokrega terena morali spraviti v topla oblačila in močne čevlje. Zaradi nežnosti nekaterih obuval so prišli na pomoč škornji, ki jih v tem domu res ne manjka.

Čeprav smo bili skupaj 24 ur na dan, tem za klepet nikoli ni zmanjkalo  :D

Prifarski jarak, v katerem smo 2 dni nazaj bredli in iskali živalice, je po včerajšnji povodnji spet upadel, tako da smo eden po eden ubirali ozke poti ob njem.

Krava vodnica nas je sumničavo opazovala izza grmičevja ....

Ozki leseni mostički so tudi nekaj, kar človeka ne more ne-razveseliti ...

Kljub mokroti vse naokrog je bila narava pravljično lepa.

In tako smo imeli tudi v Sloveniji priliko spoznati "deževni" gozd  ;-)

Lehnjak je super zanimiv in lep kamen, zato smo jih kar nekaj odnesli domov, da izpopolnimo svoje zbirke zakladov.

Prifarski jarak z malimi brzicami je bilo treba nekam spraviti. Da ga ne bomo nikoli pozabili.

Izvir čiste in poživljajoče studenčnice, ki zdravi celo slepoto.

Mlin, ki ga tudi strašni Turki v skriti soteski niso našli in porušili, stoji na otočku, saj ga voda obliva z obeh strani.

In čudoviti psički, ki bi ju najraje vzeli s seboj. Igriva Aska, pasme border collie, ki gospodarjem pomaga čuvati ovce, in lovski pes Ada, ki je preživela napad medvedke.

Že smo prispeli k polnilnici vode Costella, ki stoji pod mogočnim kamnolomom. Na en dva tri je bilo treba čez cesto.

Psički so komaj uspeli zadržati doma, muc Muri pa jo je pobrisal za nami.

Treba je bilo napolniti želodčke z dobrotami iz nahrbtnika, delavci Costelle pa so nam prinesli okusni ledeni čaj.

Nesreča z jogurtom je bila za Murija velika sreča. Z veseljem je vse polizal in pospravil tudi kruh. Občutek imamo, da smo se mu močno priljubili :)

Hopla čez cesto in naprej do slapu Nežica. Žalostna zgodba deklice Nežice nas je hudo pretresla.

Prelep slap, kjer je voda iz zemeljskih globin na plano prinesla volovski jarem, prepleten z dekličinimi lasmi.

Tudi tale čudni kozji stric je postal, da si nas ogleda.

Spet smo zavili k naši cerkvici z zvončkom želja, tokrat iz druge smeri.

Za cerkvico smo zagledali najbolj zeleno in najmehkejše pokopališče na svetu. Čudovit kraj.

Ogledali smo si grob nesrečne Nežike.

Močeradu pa se nismo zdeli prav nič zanimivi, raje se je skril v luknjo.

Navzdol je šlo hitro.

Takole pa se s polnimi želodčki že spravljamo na avtobus.

In vožnja je bila ravno prav dolga, da smo se vmes še majčkeno naspali, saj je bilo v preteklih dneh res malo časa za počitek.

Kaj naj rečemo za konec?

Radi smo se odpravili po svoje, radi smo raziskovali, opazovali, se igrali, plezali .... in radi radi smo spet odšli domov. Na noter mnogo večji kot pred 3 dnevi. Bravo mi :)